Dijaki 1. g-razreda so si na začetku delavnice pri slovenščini, ki jo je vodila profesorica Gabriela Zver, ogledali dva kratka filma. Prvi (z naslovom ˝Who made my clothes?˝) je govoril o majici za dva evra, drugi pa o gibanju ob dnevu modne revolucije (24. april) in obletnici zrušitve tekstilne tovarne v Bangladešu leta 2013, ko je umrlo več kot 1000 delavcev. Ljudje so protestirali tako, da so se po ulici sprehajali z obrnjenimi oblačili. Dijaki so se po ogledanem s profesorico pogovorili o tem, kje sami kupujejo oblačila, in pogledali etikete svojih oblačil, da bi izvedeli, od kot njihova oblačila izvirajo. Profesorica pa jih je opozorila, da obleke morda niso bile zares izdelane v državi, ki je navedena na etiketi. V nadaljevanju so dijaki izdelali dva izdelka in tako izrazili svoje mnenje ali razmišljanje o omenjeni tematiki. Po delavnici smo se pogovarjali z enim izmed dijakov.
INTERVJU
Ime, priimek, razred.
Moje ime je Damjan Forjanič, obiskujem 1. g-razred.
O čem je govorila delavnica, ki si jo obiskal?
Pri uri smo govorili o tem, od kod naša oblačila prihajajo, in si ogledali film.
O čem je govoril?
Govoril je o avtomatu z majicami, ki je stal na ulici. Na avtomatu je pisalo, da lahko kupiš majico za 2 evra; ko so mimoidoči majico želeli kupiti, se jim je na zaslonu namesto računa prikazal kratek filmček o tem, kako te majice v resnici nastajajo. In sicer tako, da jih delajo mladoletni otroci. Potem so se kupci morali odločiti, ali bodo majico kupili ali pa donirali denar za te revne otroke.
In kako so se odločili?
2 evra so podarili.
Si tudi sam kdaj kupuješ poceni obleke?
Kupujem, da.
In pomisliš kdaj, od kod prihajajo?
Niti ne. Ne gledam na to.
In boš zdaj bolj pozoren na to?
Da, bom.
Lucija Štihec, Anita Grah
